Ko izvem, da je potrebna še ena operacija, me sesuje. V bolnici sredi velikega mesta, daleč od doma, sama, ko mi zdravnik pove, da pač ni šlo vse tako, kot so si zamislili, in bo potrebna še ena operacija. V tistem trenutku bi najraje izginila. In tudi izginem za nekaj trenutkov. Je enostavno preveč. Potem se nekako sestavim in pomislim na to, da se vsaj 10 % žensk sooča z endometriozo. Nisem sama.
Kje je tu pogum? V tem, da si upam predstavljati, da bo vseeno nekako šlo. Ne tako kot sem si želela. Pač drugače. Da bom iskala poti, kako – kljub tem bolečinam in strahu –življenje narediti čim bolj polno in mirno.
Tu mi pomaga meditacija, umiritev v trenutku in sprejemanje tega, kar je. Ker ko sprejmem to resničnost, ki mi je dana, sem lahko sama do sebe bolj prijazna in sočutna. In to mi da moč in pogum za naprej. In res, sčasoma postane lažje, najdem stvari, ki mi pomagajo. Ekološka hrana, čim manj kemikalij v domu, meditacija, umirjanje, več povezanosti s prijatelji in domačimi. Grem tudi po psihološko pomoč. Razumem sama sebe, najdem pogum, da sprejmem samo sebe. Neviden, ampak največji korak v življenju, ki ga lahko naredim.
Lidija, 45 let
Ni komentarjev