Moja zgodba ne govori samo o mojem pogumu. Govori o skupnosti, ki mi daje varnost, da najdem pogum za premagovanje svojih strahov.
Danes sem imela drugič v tem tednu neprijetno izkušnjo z istim neznanim moškim, ki me je – mislim, da ta beseda najbolje opiše to srečanje – zalezoval na poti v pisarno oz. potem še v bližnjo trgovino. V nekem trenutku, ko je bilo jasno, da srečanje ni le naključno, sem se počutila izjemno neprijetno, bilo me je strah. Ker zjutraj ni bilo še nikogar v pisarni, sem klicala prijateljico, da sem imela nekoga “na liniji”, ko sem skoraj tekla iz trgovine …
Iz pisarne pokličem enega od “naših” in vprašam za nasvet. Pogovor me je pomiril. A ko je vstopil sodelavec, sem se vseeno refleksno ustrašila. Začudenemu nad mojo reakcijo sem pojasnila svojo jutranjo izkušnjo. In potem še enemu … Naprej pa se je nekako “razvedelo”, da imam “enega oboževalca preveč”.
Kar sem doživela danes, v naši krasni, srčni, ekipi, je bilo sočutje, podpora, razumevanje, skrb, varnost. Samo želela bi si lahko, da bi to doživela vsaka punca, vsaka ženska, v katere osebni prostor in notranji mir nekdo grobo poseže.
Poleg krasnih punc, moram izpostaviti predvsem moški del ekipe – ker fantje pač običajno nimajo takih neprijetnih srečanj in sem pričakovala, da morda ne bodo razumeli.
Vsi so mi verjeli. Nihče ni rekel, da se mi samo zdi, da pretiravam.
Vsi so pokazali sočutje. Nihče me ni krivil ali spraševal, kako sem bila oblečena ali če sem to kakorkoli izzvala.
Ponudili so pomoč in podporo, da v prihodnjih dneh prestrežemo tega tipa in mu postavimo kakšno vprašanje, ga posnamemo, prijavimo … Vsi so bili v svojih predlogih spoštljivi, upoštevali moje meje, želje in strahove.
V svetu, kjer smo ženske vse prepogosto žrtve nasilja ali nadlegovanja, sem jaz obkrožena s krasnimi Moškimi. Zaradi njih bom jutri ponovno zbrala #pogumZA odhod v službo in morebitno soočenje z nadlegovalcem.
Neskončno hvaležna, da jih imam.
Jelena, 39 let
Ni komentarjev