Najbrž se je vsak od nas že srečal s kakšnim kariernim izzivom: iskanje prve zaposlive, menjava službe, celo poklica … Za vsako tako odločitev je potreben pogum, še toliko bolj pa, če se ujamemo v zares toksično delovno okolje in delovne odnose.
Moja zgodba je taka. Z mnogo izkušnjami na svojem strokovnem področju sem bila dobra izbira za marsikaterega delodajalca. In tako sem sprejela ponudbo organizacije, s katero sem že honorarno sodelovala ter imela z njimi dobre izkušnje. Skok k njim je bila moja prva menjava službe – šla sem iz cone udobja v nekaj novega, neznanega, v večji kolektiv. Kar nekaj časa sem zbirala pogum, nato mi je vesolje poslalo pravi povod.
V novi službi se mi je prve mesece zdelo vse super, saj veste – pogled skozi rožnata očala. A kmalu sem ugotovila, da delo ni tako, kot mi je bilo obljubljeno, da ne morem izkoristiti svojih potencialov. Celo več kot to – da nadrejeni moje ideje ustavljajo, zato, da ne bi preveč štrlela iz povprečja in me raje, kot da bi uresničevala ta potencial, zasipajo z administrativnim delom. To bi moral biti prvi alarm, a sem ga nekako spregledala. Drugi alarm – in ta je zvonil glasneje – je bil odhod nekaj sodelavcev in predvsem odziv organizacije na te odločitve – blatenje, krivda, pripisovanje malodane čudaškosti, ker se “niso vklopili v družino”. Svetujem vam: ne iščite “družine” v delovnem kolektivu!
Po pretečenem poskusnem obdobju – ki sem ga vedno napačno razumela kot “test delodajalca zame” ne pa tudi obratno – so se stvari zaostrile tudi zame. Nalaganje čedalje več nalog, ki jih nisem zmogla opraviti v rednem delovniku, zato sem delala še doma, pa za vikende … Neupoštevanje povratnih informacij o tem, kaj je izvedljivo in kaj ne, na kaj tudi nimam vpliva … In potem ocene. Ah, ocene. Šele čez čas sem dojela, za koga so rezervirane tiste, ki prinesejo tudi finančno nagrado, pri drugih pa “nikoli ni bilo dovolj”. Ko sem se primerjala z nekaterimi sodelavci, sem hitro ugotovila, da se delimo v 2 skupini. In te krivice so bolele. Čedalje bolj se je (tudi številčno) krepilo vodstvo organizacije – s čedalje manj izkušenimi in kompetentnimi kadri, ki pa jim je bilo dovoljeno vse. “Amorfna gmota” delavcev je zgolj še delala, se dušila v nalogah, navodilih in na koncu še slabih ocenah. Za izbrance – izbrane naloge pa še te v zelo majhnem obsegu – da je bilo več časa za službena potovanja na eksotične lokacije.
Delo je začelo načenjati moje zdravje in odnose. Moje zdravje se je slabšalo: ponavljajoče se bolezni, ko sem pogosto delala še med bolniško, saj me ni nihče nadomeščal; slabosti, napadi tesnobe … Postala sem negativna, “težka” (tudi dobesedno, saj sem se začela naglo rediti). In to negativno sem prenašala na bližnje. Ki si tega niso zaslužili. Dovolj! Čas je, da grem. Služba je bila kljub vsemu razmeroma “stabilna”, javni sektor pač. A odločila sem se, da skrb zase postavim na prvo mesto in odidem drugam. Zbrala sem pogum dati odpoved in iti v neznano. Način, kako je bila odpoved sprejeta in kako se je del vodstva še kasneje trudil onemogočati mojo karierno pot, je samo še potrdil, da je bila odločitev prava.
Ni komentarjev